Tako sem se veselil tega petkovega hucbal snidenja, na Vrhniko pa sem se odpeljal poklapan kot že dolgo ne. A preden se znesem nad seboj, si prvo mesto v poročilu seveda in vsekakor zasluži strašni golnabijalec Andrej. Ta je gole zabijal z vseh strani in v vse dele gola. Da ne omenim, kje vse je žoga bežala mimo mene - negolmana.  Priklon Andreju.  Gole sem dajal tudi jaz, le v naš gol. Bežno se spomnim, da pa sem potop ekipe začel z nenamerno namerno igro z roko, s katero sem prestregel - priznam - gol lob. To je razumljivo razburilo meni nasprotno ekipo. Ko sem se opravičeval, pa je Boštjan zapazil na obrazni mimiki Bojana nekaj, kar ga je zmotilo. Ostalo se je odvilo v smer tuširanja Bojana in predčasnem vzponu nazaj v planine. Odhod Bojana je še začinila opazka, da zastonj ne bo gledal mojstrov nogometa. To, da sem poskušal velikanu rovtarskega nogometa preprečiti odhod pod tuš, je bil le še bencin na ogenj razvnetim čustvom. Od tu je šlo bolj ali manj vse navzdol in trije gladki porazi so čustveno pretresli našo ekipo, da bo res potrebnih vsaj teh 14 dni, da se sestavimo. Sploh jaz. Čeprav mislim, da razen psihološe priprave bi bila bolj potrebna fizična. Kaj in kako se je potem obiralo v oštariji Oaza, ne vem. Ta čas sem molče besen nase vozil v noč proti Vrhniki. 

*** Izjava večera ***

Igralec št. 9 tik preden je šel pod tuš: "Ne lub se mi"

*** Dodatek administratorja ***

Kot ste verjetno opazili, je komentar tekme napisal tragičar večera za katerega verjamemo, da mu bo kvarnerska burja dobro razbistrila glavo, da bo naslednjič spet 100% zraven.

Poleg tega bi se tukaj zahvalil Bojanu, Boštjanu in Elvisu za uspešno humanitarno akcijo med katero so z lahkoto dvignili nov kavč čez balkon. Tako bo spremljanje dogajanja v konkurenčnih ligah še bolj uporabniku prijazno.